Dejstvo je, da je v Sloveniji zelo veliko posameznikov vstopilo v podjetniške vode nekako “na horuk”, ne da bi bili za podjetniške izzive ustrezno pripravljeni oziroma usposobljeni. Posledica tega je bila zelo veliko število stečajev podjetij, povečevanje števila brezposelnih in naraščajoče število različnih tožb (delničarjev, zaposlenih, tretjih oseb) zoper tiste, ki so z neodgovornim vodenjem podjetij drugim povzročili škodo. No, dejstvo je tudi, da bi se dalo številnim tožbam in z njimi povezanimi sodnimi postopki izogniti v primerih, če bi podjetniki imeli zavarovano svojo odgovornost za škodo.
Zavarovanje odgovornosti podjetnika
V razvitih tržnih ekonomijah je zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora že dolgo časa običajna in dobro utečena praksa in številni lastniki podjetij tako zavarovanje vodilnih postavljajo kot najosnovnejši pogoj za njihovo zaposlitev. Vedno pogosteje pa police z zavarovanjem odgovornosti sklepajo tudi mali podjetniki.
V Sloveniji se za sklepanje tovrstnih zavarovalnih polic za zdaj večinoma odločajo menedžerji v srednjih in velikih podjetjih, medtem, ko se v podjetjih z večinskim tujim kapitalom take police tako rekoč nepogrešljive. V manjših podjetjih, v katerih sta lastniška in upravljavska struktura često bolj povezani ali celo identični, je takih zahtevkov po naravi stvari manj, saj podjetniki enostavno ne čutijo potrebe, da bi zavarovali svojo odgovornost za škodo, ker mislijo, da do nje enostavno ne bo prišlo.
Žal praksa kaže, da je tako razmišljanje napačno in tudi zato vedno večje število strokovnjakov opozarja, da ne bi bilo nič narobe, če bi se taka zavarovanja začela sklepati tudi v manjših podjetjih. Koristi, ki iz takih zavarovanj izvirajo namreč daleč presegajo stroške, ki jih tako zavarovanje povzroči.
Pomemben je že psihološki vidik, saj se podjetniku s sklenitvijo zavarovalne police za zavarovanje odgovornosti poveča občutek varnosti, poleg tega pa se obenem zaščiti pred najrazličnejšimi tožbenimi zahtevki fizičnih ali pravnih oseb, do katerih bi lahko prišlo zaradi njihovega poslovanja (denimo tožbe iz naslova delovnopravnih kršitev, odškodninske tožbe zaradi škode povzročene z dejavnostjo, tožbe, ki izvirajo iz podjetnikove poklicne odgovornosti, ipd.).
Kaj zavarovanje odgovornosti pokriva
Slovenske zavarovalnice običajno ponujajo dve osnovni obliki zavarovanj odgovornosti podjetniške odgovornosti – to je zavarovanje odgovornosti članov vodenja in nadzora za fizične osebe in pa korporativno zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora. Bistvena razlika med obema oblikama odgovornosti je v tem, da je pri korporativnih zavarovanjih sklenitelj zavarovanja družba (pravna oseba), zavarovane pa so tako fizične osebe zaposlene v podjetju, kot tudi družba, kadar bi ta morala pokriti škodo v imenu fizične osebe, zaposlene v taki družbi.
Polica korporativnega zavarovanja običajno krije tudi zahtevke proti družbi, denimo v primerih, če družbo tožijo njeni delničarji. Prednost zavarovanja za fizične osebe pa je ta, da krije odgovornost zavarovanca (fizične osebe) v vseh družbah, za katere se tako kritje zahteva in celo za več funkcij (običajno do pet funkcij).
Zavarovalna polica fizični osebi običajno krije tveganje izgube osebnega premoženja, v primerih kadar družba taki osebi ne nadomesti stroškov pravdanja in poravnave in sicer za odškodninske zahtevke, vložene v obdobju, za katerega je sklenjeno zavarovanje (to obdobje je običajno eno leto, z možnostjo podaljšanja).
Zavarovalna vsota in strošek
Zavarovanje se običajno sklene za zavarovalno vsoto 250.000 ali 500.000 evrov, zavarovanci pa za tako zavarovanje plačujejo mesečno premijo od približno 40 do 120 evrov, v odvisnosti od višine zavarovalne vsote in od števila funkcij, ki jih zavarovalna polica krije. Relativno majhen strošek torej, ki podjetniku zagotavlja mirno poslovanje, brez bojazni, da bi ga utegnile nepotrebne tožbe zaradi različnih škodnih dogodkov spraviti na “kant”.
Čeprav se bo številnim malim podjetnikom morda zdel strošek, ki bi ga moral plačati za zavarovanje svoje odgovornosti odvečen in nepotreben, pa razumski argumenti tega stališča ne podpirajo. Za primer lahko navedemo primer tožbe zaposlene v nekem manjšem podjetju, ki se je ukvarjalo s prodajo telekomunikacijske opreme. Nekdanja delavka tega podjetja je tožila direktorja zaradi škode, ki ji je bila povzročena zaradi diskriminacije na delovnem mestu. Sodišče ji je prisodilo odškodnino v višini 14.500 evrov.
Če to primerjamo z mesečno premijo, ki bi jo vodilni plačeval v primeru, če bi imel zavarovano svojo odgovornost (ta v povprečju znaša 50 evrov mesečno), ugotovimo, da bi se zavarovanje še kako izplačalo skleniti.
