Odgovor strokovnjaka: Poslovno kosilo kot strošek

Vprašanje:

Ali lahko podjetnik plačilo kosila ali malice uveljavlja kot davčno priznan strošek podjetja? Pri tem upošteva znesek z DDV ali brez?

Odgovor:

Kadar podjetnik svoje poslovne partnerje pelje na kosilo, ima pravico, da znesek na računu oziroma del tega umesti med stroške podjetja. 

Stroški reprezentance, kot Zakon o davku na dohodke pravnih oseb v 31. členu imenuje stroške za pogostitev, zabavo ter darila (z logotipom ali brez) ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji, se namreč priznajo kot davčno priznani odhodki v višini 50 odstotkov.

Slovenski računovodski standardi (SRS 14 in SRS 16) stroške reprezentance umeščajo med stroške storitev, natančneje med stroške storitev, ki niso neposredno potrebne pri nastajanju poslovnih učinkov (kot so to npr. storitve pri izdelovanju proizvodov) in so zajeti v ustrezne namenske (funkcionalne) skupine posrednih poslovnih stroškov.

Preberite tudi Odgovor strokovnjaka: Zabava med stroške podjetja?

Zakon o davku na dodano vrednost pa v 66. členu določa, da se davka na dodano vrednost ne sme odbiti od stroškov reprezentance (pri čemer se kot stroški reprezentance štejejo zgolj stroški pogostitve in zabave ob poslovnih in družabnih stikih).  

Torej, podjetnik lahko “da v stroške” polovico računa za kosilo (ki vključuje tudi DDV), na katerem se je dogovarjal za bodoče posle s svojimi poslovnimi partnerji, kar bi moral tudi ustrezno dokumentirati z verodostojno listino, ki nedvoumno priča o nastanku takšnega poslovnega dogodka (z zapisnikom sestanka, z vizitko partnerja ipd).

Kaj pa v primeru, ko gre podjetnik sam na kosilo ali malico?

Podjetnik lahko na podlagi 57. člena Zakona o dohodnini v določeni meri uveljavlja tudi stroške za prehrano med delom, in sicer Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja določa, da se v primeru povračila stroškov za prehrano med delom ne všteva v davčno osnovo dohodka znesek za prehrano do višine 6,12 evra (na delovni dan).

Tudi v tem primeru podjetnik nima pravice do odbitka davka na dodano vrednost (v primeru, da je DDV zavezanec), saj Zakon o davku na dodano vrednost v 66. členu določa, da se davka na dodano vrednost ne sme odbiti od stroškov prehrane (vključno s pijačo) in stroškov nastanitve, razen stroškov, ki so davčnemu zavezancu nastali pri teh dobavah v okviru opravljanja njegove dejavnosti.

Viri:

• Zakon o dohodnini (ZDoh-2; Uradni list, št. 13/11 – 55/15)
• Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2; Uradni list, št. 117/06 – 23/15)
• Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1; Uradni list, št. 13/11 – 86/14)
• Slovenski računovodski standardi (SRS; Uradni list, št. 118/05 – 2/15)

Ta članek je bil pripravljen na podlagi zakonodaje ter sodne in upravne prakse, veljavne v času priprave besedila. V primeru kasnejših sprememb zakonodaje, sodne ali upravne prakse avtor in Zavod mladi podjetnik ne odgovarjata za ažurnost oziroma uskladitev besedila s kasnejšimi spremembami.