Daisy.si je videti preprosta napravica, a njena notranjost kaže, da temu ni tako (Vir slike: Maruša Žibert).
Nastran se je po kampanji soočil s številnimi težavami. Najprej mu je njegov dobavitelj za motorčke javil, da iz neznanega razloga tega pomembnega dela zalivalnika ne more več pošiljati, kar je pripeljalo tudi do spremembe dizajna napravice. »Ogromno stvari sem moral spremeniti, ohišje in posledično orodje, konec koncev tudi program,« pravi mladi podjetnik, ki mu številne težave niso vzele energije za nadaljnji razvoj. »Zamudo bi lahko rešil le, če bi v kampanji zapisal, da bo produkt na voljo čez dve leti.«
»Ko sem enkrat lahko naredil 20 izdelkov, sem lahko testiral na različnih rastlinah. Šele potem se je pokazalo, da je problem temperatura, da senzor potrebuje štiri korekcije, da je potrebno umeriti začetne vrednosti. Upoštevati je potrebno tudi različno strukturo zemlje, vse od humusa pa do peska.«
Procesi dolgi, brez instantnih rešitev
»Če sem videl, da prehitro zalije, sem moral še enkrat testirat. Doma imam pet zalivalnikov, ki so ves čas v delovanju.« Zalivajo mu čilije in paradižnike. Naprave namesti in čez približno 14 dni, odvisno od vremena, vidi, kako funkcionirajo. »Ni instantnih rešitev, ampak obenem ne gre za delo skozi ves dan. Procesi so dolgi,« pravi mladi podjetnik medtem ko se s svojim zalivalnikom igra in pritiska na senzorje.
Kaj skriva Daisy.si?
»S spajkalnikom sem pritisnil na čip,« pove, ko me pospremi v notranjost napravice. Tako je ustvaril pogoje, kot da se je naprava segrela na soncu. Barvna led dioda, svetlobni senzor, vezje, ki uravnava napetost baterije, mikroprocesor, našteva, kaj vse se skriva v Daisy.si.
Ob vklopu se sproži zvočni signal, napravica preveri napetost baterije in zapiranje. Ponoven pisk, ki mu sledi izklop. Tokrat ob sebi namreč nisva imela nobene rastline, zato sva napravico potopila v vodo. »Za običajno zalivanje baterija zdrži dve leti.« Napravica z modro utripajočo lučko sporoči tudi, da je rastlina zalita, hkratni pisk pa, kolikšna je vlažnost zemlje. Vsak pisk pomeni 5 odstotkov. (Na sliki levo Andrej Nastran. Vir slike: Maruša Žibert).
Programiranje omogočil uporabniku glede na njegove potrebe
Nastran je dodaten strošek oklestil tudi z možnostjo programiranja preko spletne strani. Nastavi si lahko interval zalivanja, vrsto zemlje, vlažnost in druge spremenljivke. »Obeski za Bluetooth stanejo 24 evrov. Če bi imela napravica še Bluetooth, bi bil izdelek še enkrat dražji.« Cena za Daisy.si je 29 evrov
Finančen in časoven zalogaj
»Gre za kompleksen produkt, čeprav zgleda enostaven. Program je zelo obsežen, pa tudi mešanica mehanskega dela in elektronike naredi svoje,« dodaja. Projekt je bil zalogaj tudi v finančnem smislu (kot tudi časovnem): če bi štel še svoje delo, se vložek v projekt giblje pri 60 tisoč evrih.
Distributerji ga kontaktirajo sami, razmišlja tudi o generalnem distributerju. »Največji interes je na Japonskem, kjer bi se s tako napravo lahko rešili težav, saj jih veliko goji zelenjavo in začimbe kar po balkonih. Tudi specializirane trgovine za rastline in bonsaje se zanimajo,« zanimanje za distributerstvo pa je prejel še iz Brazilije, ZDA, Italije in Nemčije.
Za takšne projekte je potreben kapital. “To je zadnjič, da sem se tako lotil zadeve,” pravi Nastran.
Razvil še poseben rezljalec
V teh dneh je poleg pošiljanja nagrad podpornikom kampanje začel še s spletno prodajo. »Imam trikrat več materiala, kot ga potrebujem,« za sestavo ene napravice pa potrebuje le tri minute. Za potrebe natančnejšega izreza cevk je razvil napravo, nekakšen rezljalec, ki natančno odreže potrebni material. »Če bo odziv pozitiven, mislim, da ne bo težav s kapitalom,« razmišlja. Ta bi mu pomagal tudi pri novih projektih in izboljšavi pametnega zalivalnika. »Naredil bi boljše ohišje in hitrejšo komunikacijo.«
To je zadnjič, pravi
Če bi v njegov(e) projekt(e) – mika ga izdelava senzorja za vlago pa produkt za zalivanje na črpalko, ki bi bil za razliko od Daisy.si primeren za zalivanje večjih površin, nudil pa bi možnost priklopa na zbiralnik vode ali pa vodovod – kdo investiral ali pa bi prejel kakšno subvencijo, ne izključuje možnosti za vnovično predstavitev na IndieGoGo. »Potreben pa je kapital. To je zadnjič, da sem se tako lotil zadeve.«
