Pogodba o nerazkritju informacij (Non disclosure agreement – NDA)

Pogodba o nerazkritju informacij (NDA) obvezuje drugo stranko, da zaupnih podatkov ne razkrije ali uporabi v druge namene.

Pogodba o nerazkritju informacij (PNI), v angleščini Non-Disclosure Agreement (NDA), tudi Confidentiality agreement ali Secrecy agreement, je pogodba, s katero se ena ali več strank zaveže, da ne bo razkrivala, izkoriščala ali tržila zaupnih vsebin, do katerih je prišla v poslovnem odnosu z drugo stranko.

Kdo so stranke pogodbe o nerazkritju informacij

Največkrat so stranke takih sporazumov podjetja ali posamezniki, ki so v fazi medsebojnih pogajanj in si razkrivajo zaupne informacije poslovne, tehnološke ali kakršne koli druge narave. PNI so lahko obojestransko zavezujoče, kar pomeni, da sta obe (ali več) stranki sporazuma zavezani k nerazkrivanju informacij, lahko pa gre samo za enostransko obveznost, ki zavezuje samo eno stranko sporazuma.

Pogodbe tega tipa se pojavljajo tudi v razmerju med delodajalci in zaposlenimi. Podjetja od svojih zaposlenih pogosto zahtevajo podpis take pogodbe, zlasti če gre za podjetja visoke tehnologije. V novejšem času se generalna PNI klavzula pojavlja kar v pogodbah o zaposlitvi, ki jo skleneta delodajalec in zaposleni.

Bistvena vsebina pogodbe o nerazkritju informacij

Vsaka pogodba o nerazkritju informacij mora (oziroma bi morala) vsebovati nekaj ključnih elementov:

• nedvoumno definicijo zaupnih vsebin,
• izjeme,
• obveznosti zavezanih strank oziroma stranke,
• časovno veljavnost sporazuma,
• dodatne sestavine.

Vsebine zaupne narave, ki so predmet varstva pogodbe, je treba nedvoumno in popolnoma določiti, da bi se izognili kasnejšim nejasnostim.

Izjeme določamo predvsem takrat, ko sta bili stranki seznanjeni z določenimi vsebinami še pred stikom druga z drugo. Če ni dogovorjeno drugače, zavezana stran nima dolžnosti ščititi teh vsebin.

Obveznosti morajo določati način varovanja zaupnih vsebin zavezane stranke (ali strank) oziroma prepuščajo konkretizacijo postopkov strankam samim.

Trajanje določita stranki sami, zakon ga ne omejuje. Pogosto se zaupnost dogovori za več let po koncu sodelovanja, za informacije, ki so poslovna skrivnost, pa je smiselno dogovoriti zaupnost, dokler informacija ne postane splošno znana.

Oblika pogodbe o nerazkritju informacij

Pogodba o nerazkritju informacij oziroma njena oblika ni vnaprej določena, razlikuje se od primera do primera. Kot vse pogodbe se lahko tudi PNI sklene v ustni obliki, čeprav je to v praksi skoraj nemogoče, saj stranke ponavadi bolj zaupajo pisni obliki pogodb.

Pri sklepanju PNI med dvema po ekonomski moči neenakovrednima strankama (delodajalec – zaposleni, kupec storitve oziroma blaga – prodajalec …) so v navadi generični tipi pogodb PNI: obrazci, ki jih ena stranka vnaprej pripravi, druga – v tem primeru ponavadi enostransko zavezana – stranka pa jih samo podpiše in s tem izjavi svoje soglasje s pogoji v pogodbi.

Kako, kdaj in zakaj uporabljati PNI

1. PNI se uporablja takrat, ko mora ena stranka drugi predstaviti svoj še nepatentirani izum oziroma načelo, odkritje ali idejo, ki ni zaščitena z avtorsko pravico (avtorska dela, npr. računalniški programi, članki ipd., so zaščitena z avtorsko pravico že ob nastanku – kljub temu je lahko tudi avtorsko delo predmet varstva takega sporazuma, saj je dokazovanje avtorske pravice lahko težavno).
2. Tista stranka, ki razkriva informacije, mora zahtevati sklenitev take pogodbe.
3. Sklenitev PNI pomeni, da se ena, obe ali več strank zaveže, da ne bodo razkrivale, izkoriščale ali tržile zaupnih vsebin, ki so predmet pogodbe, razen pod pogoji, določenimi v pogodbi.
4. Brez pisnega dogovora o zaupnosti težko dokažete, da ste svoje informacije razumno varovali, kar je eden od pogojev za poslovno skrivnost (2. člen Zakona o poslovni skrivnosti). Pri izumu je poleg tega pomembno, da mora biti za patent nov: kar je bilo pred vložitvijo prijave dostopno javnosti, ne more biti več predmet patenta (12. člen Zakona o industrijski lastnini). Zato pred razkritjem podpišite dogovor o zaupnosti, patentno prijavo pa ne odlagajte.
5. PNI se uporablja samo takrat, ko je razkrivanje zaupnih vsebin ene stranke drugi neizogibno (npr. izdelava prototipa).
6. PNI sklepajte z osebami, v katerih integriteto ne dvomite. Pri nezanesljivih poslovnih partnerjih vas tudi PNI ne bo zaščitil, saj je lahko škoda, ki jo predstavlja zloraba vašega izuma, ideje ali odkritja, precej večja od dosojene odškodnine.
7. PNI je najcenejša oblika zaščite vaših zaupnih vsebin, vendar ne nudi take zaščite (v primeru izuma) kot patentiranje na patentnem uradu. PNI ni nadomestek patenta!
8. Pogodba o nerazkritju informacij je pri zgodnji, še nepatentirani zamisli najpomembnejše pogodbeno orodje, saj ideje, odkritja in načrti kot taki niso izum po 11. členu Zakona o industrijski lastnini. Poleg tega zaupne informacije varuje tudi Zakon o poslovni skrivnosti, če izpolnjujejo njegove pogoje (niso splošno znane, imajo tržno vrednost in jih imetnik razumno varuje).
9. Ob pomembnejših poslovnih srečanjih naj vam pri sestavi PNI pomaga strokovnjak.