MP intervju: Andrej Blažina – PICI BICI

10.4.2014, pa se je na Celovški cesti 50 v Ljubljani odprla še trgovina Pici Bici v fizični obliki. V trgovini bodo ponujali butične kolesarske dele in kolesa manjših svetovnih proizvajalcev. Pri tem bo šlo za znamke, ki jih ustvarjajo mladi in ne tako mladi kolesarski navdušenci, ki niso povezani v velike koncerne kolesarske industrije. Gre za prvo kolesarsko trgovino v tako imenovani ‘urban-cycling’ sferi pri nas.

Zanimalo nas je, kam so segali tisti resnično pomembni zametki Andrejeve ideje o kolesarskem butiku, kje je dobil potrditve, da je realizacija smiselna, kako je na zagon spletne trgovine vplivala koprena, ki počiva na trenutni gospodarski sferi in kam bodo v podjetju usmerjali svoje vizije v prihodnosti …

Podjetje Pici Bici svoj obstoj na trgu beleži v letu 2011. Kam pa segajo tisti resnično pomembni zametki vaše ideje? Ko se je slednja začela razvijati zgolj kot nekaj nerazložljivega, kar je resnično potrebno realizirati?

Vse skupaj se je začelo že zgodaj, ko sem obiskoval Ekonomsko srednjo šolo v Postojni. Takrat mi je postajalo jasno, da nimam želje iskati zaposlitve, ampak ustvariti lastno podjetje. Študij sem obiskoval na Gea College – smer podjetništvo v Ljubljani in ko se je ta bližal koncu, sem že razmišljal o tem, kakšno podjetje želim ustvariti. Vedno sem imel veliko ljubezen do koles, kar me je leta 2010 pripeljalo do tega, da sem želel imeti svojo kolesarsko trgovino, ki bo drugačna od drugih. Takrat se je po svetu že razvila t.i. Fixed-gear scena, ki se je povezala v subkulturo tudi pri nas – društvo Muslauf.

Čutil sem, da obstaja potreba po kolesarskih delih, ki jih pri nas ni mogoče nikjer dobiti in tako smo skupaj z ekipo, ki stoji za mano, začeli oblikovati idejo o kolesarskem butiku, kjer bo mogoče dobiti vse, tudi roza matice, uvožene iz Japonske. Poleti 2011 sva bila s kolegom na Poljskem, kjer sva naletela na svetovno prvenstvo kolesarskih kurirjev. To nam je dalo potrditev, da razmišljamo v pravi smeri, da v Evropi obstaja veliko navdušencev nad laično poimenovanimi »fiksiji«, ki želijo sestaviti svoje kolo točno takšno, kot so si zamislili, ne pa takšnega, kot jim ga ponujajo v vsaki drugi trgovini in se ne razlikuje od tisoče drugih. Na tem istem dogodku sva prišla tudi do imena Pici Bici (beri piči biči), kar bi lahko prevedli kot hitro kolo.

Kje ste dobili ključno potrditev, da se je tega smiselno lotiti?

Potrditev sem dobil od kolegov, s katerimi sedaj tvorimo PB kolektiv. Izkazali so veliko voljo do dela in pripravljenost pri soustvarjanju znamke Pici-Bici. Bili smo stoodstotno složni. Tudi sami smo že vozili takšna kolesa in smo se zavedali vseh potreb in problemov pri ustvarjanu koles te vrste. Hkrati pa nam je bilo vsem jasno, da nobeno kolo ne ostane enako niti eno leto, kar pomeni, da bo ljudi, ki bodo potrebovali različne stvari, vedno več. Ključno je bilo tudi, da so mi pri odprtju podjetja in nakupu prve zaloge, finančno pomagali starši, ki so verjeli v nas.

Kdo poleg vas torej še stoji za idejo Pici Bici?

Za idejo stoji celotna slovenska scena, če lahko tako rečem. Ključni pa smo štirje fantje, ki tvorimo PB kolektiv. Jaz prevzemam birokratske in ekonomske zadeve, Klemen Čepirlo ve vse o novostih na kolesarskem tržišču in je tudi zelo tehnično podkovan, Jure Šajn je ‘kriv’ za super celostno podobo in dizajn spletne strani, Marko Šajn pa ureja spletno komunikacijo, ki je danes ključnega pomena.

Kako je na sam zagon podjetja vplivala koprena, ki počiva na trenutni gospodarski sferi? Glede na samo odprtje t.i. kolesarskega butika v 2011, me zanima, v kakšni meri ste v poslu čutili vpliv recesije?

Težko vprašanje. Sam bi rekel, da sama »kriza« ni kriva za to, da nam gre dobro ali slabo. V šoli so me naučili, da se s pravim pristopom da prodati vse. Promet se nam je v prvem letu povečal za 360 odstotkov, kar pa še vedno ne pomeni, da od tega živimo, je pa lep pokazatelj, da smo na pravi poti. Pravijo, da je recesija v Sloveniji popustila. Si pa želim, da bi našel način, kako kolesa, narejena po naročilu, prodati ljudem, ki sedaj kupujejo tovarniška kolesa za več tisoč evrov.

Kdo predstavlja vašo ciljno skupino? Je ta omejena predvsem na profesionalne kolesarje ali menite, da zavzema tudi rekreativce?

Veliko smo se ukvarjali z opredelitvijo ciljnih skupin. Mislim, da ni nobena skrivnost, da so to predvsem aktivni moški, stari med 25 in 40 let, z rednimi prihodki. Pofesionalcev v Sloveniji nimamo, kolesa, kakršna prodajamo, so v svojem bistvu narejena za vožnjo po velodromu. Edini velodrom v Sloveniji pa že desetletje propada v Češči vasi pri Novem Mestu.

Ciljna skupina so tako tisti, ki si želijo s svojim kolesom izraziti »jaz«. Tukaj pa ne govorim o barvnih gumah in florescentnih verigah. Kdor je velik ljubitelj kolesarjenja, mu štempelj »NJS« na krmilu pomeni veliko več kot jumbo plakat na okvirju najbolj vroče kolesarske znamke ta trenutek.

Koliko podobnih t.i. kolesarskih butikov že obstaja v Sloveniji?

Nobeden še. Resno. Imamo nekaj trgovin, ki prodajajo dodatke za kolesa, tudi nekaj takšnih, ki prodajajo »fiksije«, pa trgovine, ki so specializirane samo za gorska ali cestna kolesa. V nobeni od teh pa vam ne omogočajo, da dobite točno to, kar si želite. Velik manko smo opazili tudi pri pristopu prodajalcev drugih trgovin in pri njihovem »šparanju« z informacijami. Pri nas želimo, da vsaka stranka odide dobre volje, da dobi vsako še tako težko dobavljivo malenkost in se po nakupu zaveda, zakaj je vsak delček na kolesu takšen, kot je in najboljši v kombinaciji z drugimi.

Vir fotografije: osebni arhiv Andreja Blažine

So prihodnje vizije obarvane z mednarodno noto?

Vsekakor. Trst in Zagreb sta zelo blizu.

Vaš nasvet mladim z vizijami?

Vprašajte se, kje boste dobili prvih sto strank in kaj se bo zgodilo, ko bodo te opravile prvi nakup. Sledite svojemu srcu in ignorirajte ljudi, ki pravijo: »tega se pa ne da«.