Pravni vidiki emarketinga
Kako je torej s pravno dopustnostjo takega marketinga?
Vprašanje zasebnosti pri e-poštnem marketingu urejata dva zakona, in sicer Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) in Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEK), pri čemer ima slednji, vsaj, kar se elektronskih komunikacij tiče, v odnosu do prvega značaj specialnosti (lex specialis), kar pomeni, da v primeru nasprotujočih si določb obeh zakonov, prevlada nad njim.
ZVOP načelno dopušča uporabo osebnih podatkov tudi za namene neposrednega trženja, vendar pa le tistih, ki jih je mogoče zbrati iz javno dostopnih virov ali v okviru zakonitega opravljanja dejavnosti.
ZVOP uzakonja tako imenovani opt-out sistem, v skladu s katerim lahko upravljalec osebnih podatkov (podjetje, tržnik v podjetju, marketinška agencija) take podatke za potrebe neposrednega trženja posreduje tistemu, kateremu so namenjeni, brez njegovega vnaprejšnjega soglasja.
Slednji sicer lahko kadarkoli pisno ali na drug dogovorjen način zahteva, da upravljalec osebnih podatkov preneha s takim početjem. V primeru takega obvestila je upravljalec osebnih podatkov dolžan v naslednjih 15. dneh ustrezno preprečiti uporabo osebnih podatkov. O tem pa je v nadaljnjih petih dneh dolžan pisno, ali na drug dogovorjen način, obvestiti posameznika, ki je to zahteval.
Opt-in sistem
Kot sem omenil že zgoraj, pa je na področju elektronskih komunikacij uveljavljena specialnejša ureditev po Zakonu o elektronskih komunikacijah, ki to problematiko ureja drugače.
Uzakonja namreč tako imenovani opt-in sistem, v skladu s katerim je za neposredni e-marketing izdelkov/storitev potrebno pridobiti vnaprejšnje soglasje prejemnika. To pa pomeni, da nam podjetja, oglaševalske agencije in drugi ne smejo pošiljati obvestil o računalniških tečajih, o počitnicah v toplicah, o mobilnikih, o pisarniški opremi in o super akcijah v veleblagovnicah. Najprej nas morajo vprašati, ali si takih sporočil sploh želimo, oziroma, ali dovolimo, da nam jih pošiljajo.
Mnoga podjetja – razumljivo – niso najbolj navdušena nad strogostjo opt-in sistema
Ta se jim zdi neživljenjski, neposloven in preveč zaščitniški do uporabnikov. Sam menim, da to v določeni meri drži. Tudi zato je poslovna praksa izoblikovala nekakšnega križanca med opt-out in opt-in sistemom. In ga je “požegnala” tudi zakonodaja. V skladu s tem sistemom vnaprejšnje dovoljenje uporabnika (prejemnika sporočil) sicer ni potrebno, a le tedaj, če podjetje od kupca svojih storitev/izdelkov istočasno ob nakupu pridobi e-naslov za svoj e-marketing. V tem primeru ga lahko uporabi tudi za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev.
Tak primer je denimo, če v trgovini z računalniško opremo kupimo tiskalnik. Prodajalec nam ob nakupu izroči račun, zraven pa še kartico. Pojasni, da z njo lahko uveljavljamo posebne ugodnosti. Prodajalec nam razloži, da smo se ob nakupu tiskalnika kvalificirali za nakup izdelkov pod posebno ugodnimi pogoji. Prosi nas, da mu zaupamo naš e-naslov. Tako nam bo lahko v bodoče pošiljal obvestila o akcijah. Tako početje je torej zakonito. A le, če gre za trženje podobnih izdelkov (denimo računalnikov, programske opreme, DVD predvajalnikov, Mp3 predvajalnikov, televizorjev ipd.), ne pa tudi hladilnikov, pomivalnih strojev in avtomobilskih pnevmatik.
Avtor članka z naslovom E-marketing je mag. Boštjan J. Turk.
